»Ko sem pred desetimi leti prvič stopil na oder v parku, ko je bilo še veliko neznanega, kaj nas tisti večer čaka, in videl to nepregledno množico ljudi, ki je prišla poslušat operne skladbe, sem bil izjemno presenečen in navdušen, da se res toliko ljudi lahko zbere za klasično glasbo.«

»Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!«

»Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je ‘vzdržal’ v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča, v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja.«

»Občutki so mešani, v obeh vožnjah je bilo kaj dobrega in kaj slabšega. Bila je dosti zahtevna tekma.«

»Zdi se, da je to vojna proti človeštvu. In v takšni vojni ne moreš nikoli zmagati. Kajti človečnost bo na koncu vedno zmagala.«

»Čutila sem, da bo to predstavljalo poklon njemu in spominu nanj ter temu, kaj je predstavljal svojim oboževalcem in vsem nam.«

»Prosim, vzdržite se vaše hvale. Nočemo je. Ne vabite nas sem samo zato, da nam poveste, kakšen navdih smo, ne da bi dejansko storili kaj, ker to ne vodi nikamor.«

»Anuša tako v sicer težki, a na videz preprosti družinski zgodbi, prikazuje kompliciranost vsakega družinskega življenja.«

»Če bo kdo kaj podpisal, bom to jaz, odločili pa bodo ljudje. A trenutno ne načrtujem, da bi kaj podpisal.«